ProZ.com translation contests »
2014 annual ProZ.com translation contest: "Celebrations" » English to Slovenian » Entry by darkmitar


Source text in English

Translation by darkmitar (#18674)

Who cast that first fateful tomato that started the La Tomatina revolution? The reality is no one knows. Maybe it was an anti-Franco rebellion, or a carnival that got out of hand. According to the most popular version of the story, during the 1945 festival of Los Gigantes (a giant paper mâché puppet parade), locals were looking to stage a brawl to get some attention. They happened upon a vegetable cart nearby and started hurling ripe tomatoes. Innocent onlookers got involved until the scene escalated into a massive melee of flying fruit. The instigators had to repay the tomato vendors, but that didn't stop the recurrence of more tomato fights—and the birth of a new tradition.

Fearful of an unruly escalation, authorities enacted, relaxed, and then reinstated a series of bans in the 1950s. In 1951, locals who defied the law were imprisoned until public outcry called for their release. The most famous effrontery to the tomato bans happened in 1957 when proponents held a mock tomato funeral complete with a coffin and procession. After 1957, the local government decided to roll with the punches, set a few rules in place, and embraced the wacky tradition.

Though the tomatoes take center stage, a week of festivities lead up to the final showdown. It's a celebration of Buñol's patron saints, the Virgin Mary and St. Louis Bertrand, with street parades, music, and fireworks in joyous Spanish fashion. To build up your strength for the impending brawl, an epic paella is served on the eve of the battle, showcasing an iconic Valencian dish of rice, seafood, saffron, and olive oil.

Today, this unfettered festival has some measure of order. Organizers have gone so far as to cultivate a special variety of unpalatable tomatoes just for the annual event. Festivities kick off around 10 a.m. when participants race to grab a ham fixed atop a greasy pole. Onlookers hose the scramblers with water while singing and dancing in the streets. When the church bell strikes noon, trucks packed with tomatoes roll into town, while chants of "To-ma-te, to-ma-te!" reach a crescendo.

Then, with the firing of a water cannon, the main event begins. That's the green light for crushing and launching tomatoes in all-out attacks against fellow participants. Long distance tomato lobbers, point-blank assassins, and medium range hook shots. Whatever your technique, by the time it's over, you will look (and feel) quite different. Nearly an hour later, tomato-soaked bombers are left to play in a sea of squishy street salsa with little left resembling a tomato to be found. A second cannon shot signals the end of the battle.
Kdo je vrgel tisti prvi usodni paradižnik, ki je začel podvig La Tomatina? Res je da tega nihče ne ve. Mogoče je za to kriv upor proti Franku? Ali pa povorka, ki je ušla izpod nadzora? Će se sklicujemo po najbolj priljubljeni različici te zgodbe, so leta 1945, domačini, med festivalom Los Gigantes (Velikanski papir kaše - lutkovna parada), sprožili pretep na odru, da bi pritegnili nekaj pozornosti. In zgodilo se je. Nekje v bližini na rastlinskem vozičku so se začeli obmetavati z zrelimi paradižniki. Nedolžni opazovalci so se hitro vpletli in so še bolj stopnjevali sceno v veliki bitki letečega sadja. Pobudniki so se morali oddolžiti prodajalcem paradižnika, vendar to ni ustavilo ponovitvnih bitk med paradižniki in rojstva nove tradicije.

Pred stahom, da bo ponovno izbruhnilo in se stopnevalo to nezaslišano nasilje, so organi, med letoma 1950 in 1951 začeli sprejemati, ukinjali ter ponovno sprejelmali prepovedi. Domačine, ki so nasprotovali zakonu, so zapirali v zapore vse dokler protestniki niso javno pozivali k njihovi izpustitvi. Najbolj odmeven upor, na prepoved paradižnika, se je zgodil leta 1957, ko so zagovorniki imeli sejo in se norčevali iz pogreba paradižnikov, tako da so nosili celo krsto na povorki. Po letu 1967 se krajevna oblast odločila, da pljune v roke in uveljavi nekaj pravil in ustavijo to čudaško tradicijo.

Čeprav so bili paradižniki še vedno v središču pozornosti je teden praznovanj privedel do končnega razkritja. To je bilo praznovanje Bunoljevih svetnikov, device Marije in Svetega Louisa Bertranda, z ulično parado, glasbo in ognjemetom v znamenju radosti španske mode. Na predvečer bitke je epska paella stregla z razkazovanjem ikoničnih Valencijskih jedi iz riža, morskih sadežev, žafrana, in oljčnega olja, z namenom, da zgradi svojo moč za bližajočo se bitko,.

V današjih časih ima ta neovirani praznik drugačna določena merila in pravila, ki točno določajo vrstno zaporedje igre. Organizatorji so šli tako daleč, da gojijo posebno vrsto neokusnega paradižnika, samo za take letne dogodke. Slavje se začne okoli 10:00 ure zjutraj, v katerem se udeleženci tekmujejo, da zgrabijo šunko, ki je pričvrščena na vrhu mastne pole. Gledalci prepevajo in plešejo na ulicah in z vodnnimi cevmi, z vodo, špricajo po razprščenih tekmovalcih. Ko cerkveni zvonik odbije opoldne se, s paradižnikom, natovorjeni tovornjaki zgrnejo v mesto ter dosežejo tak pospešek medtem ko množica vzklikuje z napevi "Na-ma-te, do-ma-TE!"

Nato se, v znamenju izstrelkov iz vodnih topov, glavni dogodek začne. To je zelena luč za začetek drobljenja in metanje paradižnikov, Udeleženci proti svojimi kolegi soudeleženci, z močnimi napadi na njih, dajejo vse od sebe. Ne glede na tehniko ki ste jo takrat uporabljali, tudi če ste zabijalec paradižnika na dolgo razdaljo, ali morirlski strelci v prazno ali kotalni strelci srednjega dosega, boste, ob času, ko enkrat ura odbije konec, izgledali povsem drugače (in tudi počutili se boste precej drugače). Skoraj uro kasneje, s paradižnikom premočeni bomberji, ki so ostali v igri, v morju krhke ceste salse, ki se poskušajo razmišljati na paradižnik, ki ga je potrebno najti in ravno takrat se oglasi drugi strel iz topa in oznani, da je bitke konec.


Discuss this entry