Kdo je vrgel usodni paradižnik, ki je sprožil revolucijo La Tomatina? V resnici nihče ne ve. Morda je šlo za upor proti generalu Francu ali pa za karneval, ki je ušel izpod nadzora. Najbolj priljubljena različica zgodbe pravi, da so med festivalom Los Gigantes (parada ogromnih lutk iz papirmašeja) leta 1945 domačini nameravali prirediti boj, da bi pritegnili pozornost. Naleteli so na voz z zelenjavo in začeli metati zrele paradižnike. Nedolžni opazovalci so se jim pridružili, dokler se vse skupaj ni stopnjevalo v ogromen vrvež letečega sadja. Pobudniki so morali prodajalcem paradižnikov plačati, vendar to ni ustavilo pojava še večih bojev s paradižniki - in rojstva nove tradicije.

Oblasti, ki so se bale, da se bo zadeva neobvladljivo stopnjevala, so v petdesetih letih prejšnjega stoletja sprejele, omilile in potem ponovno uvedle vrsto prepovedi. Leta 1951 so domačine, ki so se zakonu uprli, aretirali, dokler ni javnost s protestom zahtevala njihovega izpusta. Najbolj znan primer predrznega nespoštovanja prepovedi se je zgodil leta 1957, ko so zagovorniki za paradižnike pripravili čisto pravi pogreb, vključno s krsto in procesijo. Po letu 1957, se je lokalna vlada odločila, da se je najbolje sprijazniti z dogajanjem, postavila nekaj pravil ter sprejela čudaško tradicijo.

Čeprav so v ospredju paradižniki, teden praznovanj vodi do končnega spektakla. Gre za praznovanje zavetnikov Buñola, Device Marije in svetega Ludvika Beltrana, ki vključuje ulične parade, glasbo ter ognjemet, v veselem, za Špance značilnem slogu. Da zberete moči za neizogibni boj, vam na predvečer bitke postrežejo s paello, ikonsko valencijsko jedjo iz riža, morskih sadežev, žafrana ter olivnega olja.
Dandanes ima ta neomejeni festival vsaj določeno mero reda. Organizatorji so šli celo tako daleč, da gojijo posebno vrsto neužitnih paradižnikov zgolj za ta letni dogodek. Praznovanje se začne okoli desetih dopoldne, ko tekmovalci tekmujejo, kdo bo prej zgrabil šunko, nastavljeno na vrhu namaščenega droga. Opazovalci med petjem in plesanjem po ulicah polivajo prerivajoče se tekmovalce z vodo. Ko cerkveni zvon odbije poldan, se v mesto pripeljejo tovornjaki, polni paradižnikov, skandiranje množic: »To-ma-te, to-ma-te!« pa doseže vrhunec.

Nato se s strelom vodnega topa začne glavni dogodek. To je zelena luč za tlačenje in metanje paradižnikov v splošnih napadih na druge udeležence. Met v loku z velike razdalje, direkten met s kratke in horuk met s srednje razdalje. Ne glede na to, kakšna je vaša tehnika, boste proti koncu izgledali (in se počutili) čisto drugače. Skoraj uro pozneje se bombaši, premočeni od paradižnikovega soka, igrajo v morju zdrizaste salse, kjer je težko najti še kaj podobnega paradižniku. Ponovni strel topa pomeni konec bitke.

Kdo je prvi zalučal usodni paradižnik, ki je sprožil revolucijo La Tomatina? V resnici ne ve nihče. Morda je bil vržen iz upora proti Francu ali na karnevalu, ki je ušel izpod nadzora. Glede na najbolj priljubljeno različico zgodbe, so leta 1945 na festivalu Los Gigantes (parada ogromnih lutk iz papirmašeja) domačini, željni pozornosti, uprizorili pretep. Pri tem so naleteli na cizo z zelenjavo in začeli metati zrele paradižnike. Pridružili so se jim nevedni mimoidoči in prizor se je sprevrgel v velikanski ravs in kavs sredi letečih razhudnikov. Povzročitelji nereda so morali povrniti škodo prodajalcem paradižnika, kar pa ni ustavilo ponovnih paradižniških spopadov – tradicija je bila rojena.

Zaradi bojazni pred porastom nemirov so v 50. letih 20. stoletja oblasti uvedle, nato omilile in spet uvedle vrsto prepovedi. Leta 1951 so se domačini, ki so se požvižgali na zakon, znašli v zaporu, kjer so ostali, dokler jih ni rešila burna reakcija javnosti, ki je zahtevala njihovo izpustitev. Do najbolj razvpitega smejanja v brk paradižniškim prepovedim je prišlo leta 1957, ko so navdušenci uprizorili pogreb paradižnika, na katerem ni manjkala niti krsta niti sprevod. Po letu 1957 so se lokalne oblasti odločile popustiti in določile nekaj pravil ter sprejele norčavo tradicijo za svojo.

Čeprav imajo glavno vlogo paradižniki, se v tednu pred končnim obračunom odvije še vrsta drugih prireditev. Med njimi je počastitev zavetnikov Buñola, sv. Marije in sv. Louisa Bertranda, ki jo na razigran španski način spremljajo ulični sprevodi, glasba in ognjemet. Da si lahko udeleženci naberejo moči za bližajoči se spopad, jim na predvečer bitke postrežejo z gromozansko paello, tipično jedjo iz Valencie, ki temelji na rižu, morskih sedežih, žafranu in oljčnem olju.

Nebrzdani festival premore dandanes določeno mero reda. Za ta vsakoletni dogodek so organizatorji celo vzgojili posebno vrsto neužitnega paradižnika. Praznovanje se prične okoli desetih zjutraj, ko se udeleženci zaženejo proti vrhu spolzkega droga, kjer jih čaka pršut. Med njihovim petjem in poplesovanjem po ulicah jih gledalci škropijo z vodo. Ko cerkveni zvon odbije poldne, se med vse bolj glasnim skandiranjem "To-ma-te, to-ma-te!" v mesto pripeljejo tovornjaki, naloženi s paradižniki.

Potem se sproži vodni top in glavni dogodek se prične. Na ta način se prižge zelena luč za mendranje in metanje paradižnikov sredi vsesplošnega spopada med soudeleženci. Paradižniki poletijo proti svojim tarčam v dolgih lobih, po atentatorsko iz neposredne bližine in v krošejih srednjega dosega. Ne glede na tehniko, ki jo udeleženci uberejo, bo proti koncu njihov videz postal precej drugačen (in z njim tudi počutje). Slabo uro pozneje se s paradižnikom obdelani bombaši igrajo v cmokajoči kaši, ki preplavlja ulice, kjer je le še stežka moč najti cel paradižnik. Oglasi se še drugi topovski strel in bitke je konec.

Kdo je vrgel tisti prvi usodni paradižnik, ki je sprožil revolucionarno La Tomatino? Pravzaprav nihče ne ve. Morda je bilo med protifrankističnim uporom ali karnevalom, ki je ušel izpod nadzora. Po najbolj priljubljeni različici zgodbe se je začelo leta 1945 med festivalom Los Gigantes (gre za parado orjaških lutk iz papirnate kaše), ko so se pozornosti željni domačini odločili, da bodo dogajanje popestrili s pretepom. Naleteli so na voziček z zelenjavo, ki je stal v bližini, in začeli metati zrele paradižnike. Sredi ognja so se znašli tudi nedolžni opazovalci in vsa stvar je prerasla v neizmerno zmešnjavo letečih plodov. Pobudniki so sicer morali prodajalcem paradižnika povrniti škodo, toda to ni preprečilo nadaljnjih paradižnikovih bitk – in rojstva nove tradicije.

V strahu, da bi bitke preveč podivjale, so oblasti v 50. letih sprejele vrsto prepovedi, jih opustile in nato znova uvedle. Leta 1951 so domačine, ki so se upirali zakonu, zaprli, dokler ni javnost protestirala in zahtevala njihove izpustitve. Najbolj predrzno kljubovanje prepovedim se je zgodilo leta 1957, ko so zagovorniki paradižnikovih bitk uprizorili pravcati paradižnikov pogreb skupaj s krsto in procesijo. Po letu 1957 so oblasti klonile udarcem, vpeljale nekaj pravil in sprejele čudaško tradicijo.

Čeprav je paradižnik glavna atrakcija festivala, se pred končnim obračunom zvrsti za cel teden proslav. Praznovanje je posvečeno zaščitnikoma mesteca Buñol, Devici Mariji in svetemu Ludviku Beltranu, in obsega ulične parade, glasbo in ognjemet, vse v veseljaškem španskem slogu. Da si udeleženci naberejo moči za bližajoči se spopad, se na predvečer bitke podkrepijo s paello epskih razsežnosti, ki hkrati služi tudi kot odlična promocija te slovite valencijske jedi iz riža, morskih sadežev, žafrana in olivnega olja.

Danes ta praznik brez meja poteka z določeno mero reda. Organizatorji so šli celo tako daleč, da so vzgojili posebno sorto neokusnega paradižnika samo za ta vsakoletni dogodek. Slavje se začne ob 10. zjutraj s tekmovanjem, pri katerem si udeleženci prizadevajo prvi zagrabiti šunko, ki visi na vrhu spolzkega droga. Gledalci jih pri tem škropijo z vodo, medtem ko sami pojejo in plešejo po ulicah. Ko v zvoniku udari poldne, se v mesto pripeljejo tovornjaki, polni paradižnika, skandiranje množice "to-ma-te, to-ma-te!" pa doseže vrhunec.

Nato se s sprožitvijo vodnega topa začne glavni dogodek. To je zelena luč za mečkanje in lučanje paradižnika v vsesplošnem napadu na soudeležence. Met v loku na dolge razdalje, napad iz neposredne bližine ali srednje dolgi "horog" preko glave – kakršnakoli je že vaša tehnika, do konca bitke bo vaš videz (in počutje) precej spremenjen(o). Kakšno uro kasneje s paradižnikom premočeni obstreljevalci obstanejo v morju zdrizaste ulične salse, v kateri bi težko našli še kaj podobnega paradižniku. Drugi topovski strel naznani konec bitke.

Kdo je zalučal tisti prvi usodni paradižnik, ki je sprožil prevrat La Tomatina? Pravzaprav ni znano. Morda je bil proti-frankovski upornik, morda karnevalska povorka, ki je šla malo čez rob. Najbolj priljubljena različica zgodbe pravi, so se l. 1945 med festivalom Los Gigantes (parada orjaških kaširanih lutk) domačini pripravljali uprizoriti pretep, s katerim bi pritegnili pozornost. V bližini so naleteli na zelenjadarski voz in se začeli obmetavati z zrelimi paradižniki. Nič hudega sluteči mimoidoči so se zapletli v dogajanje, ki se je kmalu razvnelo v neznansko zmešnjavo poletele zelenjave. Branjevce s paradižniki so pobudniki morali poplačati, a to ni preprečilo nadaljnjih paradižnikovih bojev – in nova tradicija je vzniknila.

Oblasti so v skrbeh zaradi neukrotljivega stopnjevanja uveljavile, nato umaknile in v petdesetih znova vpeljale vrsto prepovedi. Nekateri od lokalnih prebivalcev, ki so kljubovali zakonodaji, so bili leta 1951 priprti, dokler javni protest ni zahteval njihove izpustitve. Najbolj poznano dejanje nasprotovanja zakonodaji se je odvilo l. 1957, ki so zagovorniki zaigrali pravcati paradižnikov pogreb – zaresen, s krsto in procesijo. Po letu 1957 se je lokalna oblast vdala v usodo in vzpostavila nov red, ki je pozdravljal prismuknjeno tradicijo.

Čeprav so paradižniki v središču dogajanja, do obračuna v zaključku vodi celotedenska veselica. Gre za proslavljanje zaščitnikov kraja Buñol, Device Marije in sv. Ludvika Bertrana, s cestnimi povorkami, glasbo in ognjemeti, po veseli španski navadi. Da se pred bližajočimi se boji okrepčate, na predvečer postrežejo paello epskih razsežnosti, hvalnico značilni valencijanski jedi iz riža in morskih sadežev z žafranom in oljčnim oljem.

Dandanes se ta razpuščeni festival podreja določeni meri reda. Prireditelji so se celo potrudil vzgojiti posebno vrsto ne prav okusnega paradižnika, nalašč za vsakoletno prireditev. Praznovanje se začne okrog 10. ure dopoldne, ko udeleženci planejo proti šunki, pritrjeni vrh namaščenega droga. Gledalci z vodo polivajo razvneteže, ki pojejo in plešejo po ulicah. Ko cerkveni zvon odbije poldne, v mesto prihrumijo kamioni, naloženi s paradižnikom, pospremljeni z vedno glasnejšim vzklikanjem "To-ma-te, to-ma-te!"

Vodna brizgalna se sproži in začne se glavni dogodek. To je znak za začetek peštanja in lučanja paradižnika v vsesplošnem napadu na soudeležence. Daljnometni lučalci paradižnikov, napadalci iz bližine, srednje-daljinski horuk-metalci – ne glede na tehniko boste še pred koncem videti (in se boste tudi počutili) precej drugače. Po skoraj eni uri so od paradižnika premočeni bombaši prepuščeni igranju v morju brozgaste ulične omake, v kateri je komaj kak košček, ki bi še spominjal na paradižnik. Drugi pljusk iz brizgalne naznači konec bitke.

Kdo je zalučal tisti prvi, usodni paradižnik, ki je sprožil paradižnikovo revolucijo? V bistvu nihče ne ve. Morda je bilo na vstaji proti Francovem režimu, morda na karnevalu, ki je ušel izpod nadzora. Po najpogosteje slišani razlagi je leta 1945, med Praznikom velikanov (povorke velikanskih lutk iz papirne kaše), nekaj tamkajšnjih prebivalcev želelo zanetiti pretep, s katerim bi pritegnili nekaj pozornosti. Naleteli so na voziček z zelenjavo in se začeli obmetavati z zrelimi paradižniki. Vpletli so se še nedolžni opazovalci, dokler se ni dogajanje zaostrilo do obsežnih spopadov z letečim sadjem. Pobudniki so morali prodajalcem paradižnika povrniti škodo, a to ni preprečilo novih dvobojev in s tem rojstva novega običaja.

V strahu pred novimi nemiri je tedanja oblast leta 1950 uzakonila, preklicala in nato ponovno uveljavila niz prepovedi. Leta 1951 so bili meščani, ki so zakon kršili, zaprti, dokler ni javnost začela glasno pozivati k njihovi izpustitvi. Najbolj znan protest proti prepovedi obmetavanja s paradižnikom se je odvil leta 1957, ko so nasprotniki zakona priredili posmehljiv pokop paradižnika, vključno s krsto in sprevodom. Po tem letu so se vodilni sprijaznili z usodo, postavili nekaj pravil in sprejeli novo tradicijo.

Kljub temu, da je v središču dogajanja paradižnik, je veliki finale na vrsti po tednu dni veseljačenja. Med tednom se odvija slavje v čast Devici Mariji in Sv. Louisu Bertrandu, zavetnikoma mesta Buñol, ko ulice napolnijo povorke, glasba in ognjemeti v veselem španskem slogu. Na predvečer bitke postrežejo z veličastno paello, paradno valencijsko jedjo iz riža in morskih sadežev z žafranom in olivnim oljem, za okrepčilo pred neizogibnim spopadom.

Dandanes na tem vsakoletnem festivalu vlada določen red. Organizatorji so samo za to prireditev celo vzgojili posebno vrsto paradižnika, ki ni primerna za uživanje. Slavje se začne okoli desete ure zjutraj s tekmo v plezanju do šunke, pritrjene na vrhu namaščenega droga. Gledalci na ulicah med petjem in plesanjem tekmovalce polivajo z vodo. Ko cerkveni zvon odbije poldne, se v mesto zgrnejo tovornjaki, polni paradižnika, hkrati pa vzkliki »To-ma-te, to-ma-te!« dosežejo vrhunec.

Nato ustrelijo iz vodnega topa, kar naznani začetek glavnega dogodka. To je zelena luč za stiskanje in metanje paradižnika v vsesplošnih napadih na soudeležence - od metov z visoko krivuljo iz večje razdalje, do likvidacij iz neposredne bližine ter srednje dolgih metov na horog. Ne glede na vašo tehniko boste videti povsem drugače, ko se tekma konča. In tako se boste tudi počutili. Skoraj uro pozneje se lahko sodelujoči, premočeni s paradižnikovim sokom, igrajo v potokih speštane mezge, v kateri je težko prepoznati karkoli podobnega paradižniku. Drugi topovski strel označi konec bitke.

Kdo je vrgel tisti prvi, usodni paradižnik, ki je začel revolucijo La Tomatina? Resnica je, da nihče ne ve. Morda je bil proti Frankovski upor, ali pa karneval, ki je ušel izpod nadzora. Po najpopularnejši različici zgodbe so med festivalom Los Gigantes (parada velikanskih papirmaše lutk) leta 1945 domačini želeli uprizoriti pretep, da bi pridobili nekaj pozornosti. Naleteli so na vagon zelenjave v bližini in začeli metati zrele paradižnike. Vmešani so bili nedolžni opazovalci, dokler prizorišče ni preraslo v bitko letečega sadja. Pobudniki so morali poplačati uličnim prodajalcem paradižnikov, vendar to ni ustavilo ponovnih bitk s paradižniki - in pri tem rojstvu nove tradicije.

Boječ neukrotljivega stopnjevanja je oblast v 1950-ih uzakonila, omilila in potem ponovno uvedla niz prepovedi. V letu 1951 so domačine, ki so se uprli zakonu, zaprli, dokler javni protesti niso zahtevali njihove osvoboditve. Najbolj znana predrznost proti prepovedim se je zgodila 1957, ko so zagovorniki imeli lažen pogreb paradižnika s krsto ter sprevodom. Po 1957 se je vlada odločila prepustiti toku, postavila nekaj pravil in sprejela čudaško tradicijo.

Čeprav paradižniki prevzamejo glavno vlogo, pa teden praznovanj vodi do poslednjega obračuna. To je praznovanje Buñolskih svetnikov, Device Marije in svetega Louisa Bertranda, z uličnimi paradami, glasbo in ognjemetom v radostnem španskem slogu. Da si naberete moči za grozeč boj, je na predvečer bitke postrežena epska paella, ki razkazuje ikonsko Valenciansko jed iz riža, morskih sadežev, žafrana in olivnega olja.

Dandanes ima ta neomejeni festival neko mero redu. Organizatorji so šli do te mere, da so vzredili posebno vrsto neužitnih paradižnikov, namenjenih prav temu letnemu dogodku. Praznovanja se začnejo okoli 10-ih zjutraj, ko udeleženci tekmujejo v tem kdo bo zagrabil šunko, nameščeno na vrhu spolzkega droga. Opazovalci škropijo tekmovalce z vodo, medtem ko pojejo in plešejo na ulicah. Ko cerkveni zvonec odzvoni podan, se tovornjaki polni paradižnikov pripeljejo v mesto, medtem ko skandiranja "To-ma-te, to-ma-te!" dosežejo vrhunec.

Nato se z zagonom vodnega topa začne glavni dogodek. Ta je zelena luč za mečkanje in metanje paradižnikov v brezkompromisnem napadu na soudeležence. Metalci v dolgem loku, atentatorji iz neposredne bližine in metalci v loku srednje dolžine. Kakršnakoli je vaša tehnika, boste do takrat ko je konec videti (pa tudi počutili se boste) popolnoma drugačno. Skoraj uro kasneje so napadalci prepojeni s paradižnikom prepuščeni igranju v morju cmokajoče cestne salse, kjer ni več veliko podobnega paradižniku. Drugi izstrel iz topa označuje konec bitke.

Kdo je zalučal tisti prvi usodni paradižnik, ki je začel revolucijo La Tomatina? V resnici nihče ne ve. Mogoče je šlo za protifrancovski upor ali za karneval, ki je ušel iz nadzora. Po najbolj priljubljeni različici zgodbe so domačini leta 1945, med festivalom Los Gigantes, v želji po pozornosti uprizorili pretep. V bližini so naleteli na voz z zelenjavo in pričeli metati zrele paradižnike. Pridruževali so se jim tudi nedolžni opazovalci dokler se vse skupaj ni končalo v splošnem obmetavanju z letečim sadjem. Povzočitelji so morali poplačati prodalajce paradižnika, kar pa ni preprečilo pojavljanja še več obračunov s paradižniki – in rojstva nove tradicije.

V strahu pred neobvladljivim poslabšanjem izgredov so oblasti sprejele, oblažile in ponovno vzpostavile vrsto prepovedi v petdesetih letih 20. stoletja. Leta 1951 so priprli domačine, ki so kršili zakon, dokler jih zaradi ogorčenja javnosti niso spustili. Najbolj slavni javni protest proti paradižnikovim prepovedim se je zgodil leta 1957, ko so zagovorniki izvedli uprizorjen pogreb paradižnika, vključno s krsto in sprevodom. Po letu 1957 so se lokalne oblasti odločile, da se prilagodijo, vzpostavile nekaj pravil in podprle čudaški običaj.

Čeprav so paradižniki v središču pozornosti h končnemu obračunu vodi teden svečanosti. Gre za praznovanje svetnikov zavetnikov vasice Buñol, Device Marije in Sv. Ludvika Bertranda, z uličnimi paradami, glasbo in ognjemeti, v veselem španskem slogu. Za okrepčanje pred bližnjim obmetavanjem na predvečer bitke servirajo ogromno paello, tipično valencijansko jed iz riža, morskih sadežev, žafrana in olivnega olja.

Dandanes ta nebrzdan festival le ima določeno mero redu. Organizatorji so šli tako daleč in posebej za ta vsakoletni dogodek vzgojili posebno vrsto neokusnih paradižnikov. Svečanosti se pričnejo okoli 10 ure zjutraj, ko udeleženci tekmujejo kdo bo prvi zgrabil šunko pritrjeno na vrhu namaščenega strebra. Ko cerkveni zvon odbije poldan v vasico pripeljejo nabito polni tovornjaki s paradižniki, medtem ko svoj višek dosežejo napevi ljudi: "To-ma-te, to-ma-te!".

Potem se s strelom vodnega topa prične glavni dogodek. Ta je zelena luč za drobljenje in lučanje paradižnikov v vseobsežnih napadih na soudeležence. Metalci paradižnikov na dolge razdalje, morilci s kratke razdalje in srednjeprožni strelci. Kakršnakoli naj že bo vaša tehnika, ko bo vsega konec boste izgledali (in se počutili) precej drugače. Skoraj uro kasneje so s praradižniki premočeni bombniki prepuščeni igranju v morju mljackajoče ulične omake v kateri ni skoraj ničesar kar bi sličilo paradižniku. Drug strel vodnega topa označuje konec bitke.

Kdo je zalučal prvi paradižnik, ki je pognal La Tomatina revolucijo? V resnici nihče ne ve. Morda je bil to upornik proti Francu, ali pa je karneval ušel iz vajeti. Glede na najbolj priljubljeno različico zgodbe, naj bi med festivalom Los Gigantes (parada gigantskih lutk iz papirnega mašeja) leta 1945 domačini poskušali uprizoriti pretep, da bi pridobili nekaj pozornosti. Znašli so se ob bližnji stojnici z zelenjavo in pričeli lučati zrele paradižnike. Nedolžni opazovalci so se vključili, dokler se prizor ni sprevrgel ni v množični obračun z letečimi sadeži. Povzročitelji so morali povrniti stroške prodajalcem paradižnika, a to ni ustavilo ponovitev nadaljnjih obračunov s paradižniki – kot tudi rojstva nove tradicije.

V strahu pred stopnjevanjem nemirov so oblasti sprejele, nato omilile, in ponovno vzpostavile vrsto prepovedi v 1950-ih. Leta 1951 so bili domačini, ki so kljubovali zakonu, priprti, dokler niso javni protesti pozvali za njihovo izpustitev. Najslavnejše oporekanje prepovedi paradižnikov se je zgodilo leta 1957, ko so pobudniki opravili zbadljiv pogrebni obred paradižnika, vključujoč krsto in procesijo. Po letu 1957 so se lokalne oblasti odločile prepustiti toku, postavile par pravil in sprejele odštekano tradicijo.

Čeprav so paradižniki v središču pozornosti, teden praznovanj pripelje do zaključno slovesnosti. Gre za praznovanje Buñol-ovih zaščitnikov-svetnikov, Device Marije in sv. Luisa Bertranda, s cestnimi paradami, glasbo in ognjemetom v veseljaškem španskem duhu. Za okrepitev moči za preteči pretep je večer pred obračunom postrežena epska paella, ki predstavlja znamenito valencijsko jed z rižem, morskimi sadeži, žafranom in oljčnim oljem.

Dandanes vsebuje ta neovirani festival določeno mero reda. Organizatorji so šli tako daleč, da gojijo posebno vrsto neužitnih paradižnikov le za ta letni dogodek. Prireditve se pričnejo okoli 10-ih zjutraj, ko udeleženci tekmujejo v grabljenju šunke z vrha mastnega stebra. Gledalci pršijo vodo na navzoče med petjem in plesom po ulicah. Ko cerkveni zvonec naznani poldan, se tovornjaki polni paradižnikov pripeljejo v mesto, medtem ko skandiranje "To-ma-te, to-ma-te!" doseže crescendo.

Nato se s sprožitvijo vodnega topa prične glavni dogodek. To je zelena luč za trčenje in izstrelitev paradižnikov v splošnih napadih soudeležencev. Dolgorazdaljni metalci paradižnika, atentatorji iz neposredne bližine ter srednjerazdaljni meti z roko preko glave. Katerokoli tehniko izberete, boste do končnice izgledali (in se počutili) precej drugače. Skoraj uro kasneje so s paradižnikovim sokom premočeni bombniki prepuščeni igri v morju kašaste ulične omake z le malo prepoznavnosti paradižnika. Drugi izstrelek iz topa naznani konec boja.

Kdo je lansiral tisti usodni paradižnik, ki je sprožil revolucijo La Tomatina? V resnici tega nihče ne ve. Lahko je to bil proti francoski upor ali pa spodleteli karneval. Po najbolj znani različici zgodbe so leta 1945 med festivalom Los Gigantes (parada ogromnih papirnatih lutk) domačini priredili pretep, da bi tako vzbudili pozornost. Pričeli so se obmetavati s paradižniki z bližnjega vozička z zelenjavo. Nedolžni gledalci so se vključevali v obmetavanje vse dokler je prizor narasel v mogočni spopad letečega sadja. Pobudniki so morali poravnati škodo prodajalcem paradižnikov, vendar to ni ustavilo ponavljajočih paradižnikovih bojev - in rojstva nove tradicije.

V bojazni pred nemirnim stopnjevanjem so oblasti v petdesetih letih prejšnjega stoletja sprejele, ukinile in ponovno dale v veljavo vrsto prepovedi. Leta 1951 so bili domačini, ki so kljubovali zakonu zaprti, dokler ogorčena javnost ni pozvala k njihovemu izpustu. Najbolj znani upor zoper prepovedim paradižnika se je zgodil leta 1957, ko so zagovorniki priredili lažen paradižnikov pogreb ob procesiji in pravi krsti. Po letu 1957 se je lokalna vlada sprijaznila z zadevo, vzpostavila nekaj pravil ter tako sprejela čudaško tradicijo.

Čeprav so paradižniki zavzeli glavno prizorišče, je slavnostni teden le prišel do končne zaključne pripreditve. Gre za praznovanje, posvečeno svetniku Buñolu, devici Mariji in sv Louisu Bertrandu, z uprizoritvijo uličnih parad, glasbe in ognjemetom v radostnem španskem stilu. Da bi udeleženci lahko nadgradili svojo moč za bližajoči pretep, servirajo na predvečer bitke epsko paello, ki prikazuje ikoničen Valencijski krožnih z rižem, morskimi sadeži, žafranom in oljčnim oljem.

Danes ima ta neolikan festival določeno mero reda. Organizatorji so šli tako daleč, da gojijo posebno vrsto paradižnika, ki je neokusen za uživanje in se uporablja le za ta letni dogodek. Slavje se prične okoli 10h, ko udeleženci tekmujejo, kdo bo prvi zagrabil kos šunke na vrhu namaščenega droga. Med petjem in plesom na ulicah gledalci usmerjajo cevi z vodo v podivjano množico. Ko cerkveni zvon udari 12h, se v mesto pričnejo valiti tovornjaki polni paradižnikov, medtem pa narašča petje "Pa-ra-di-žnik, pa-ra-di-žnik!".

Glavni dogodek se nato prične z vžigom vodnih topov. To je zelena luč za mečkanje in obmetavanje s paradižnikom v vseh mogočih oblikah napadov na kolege udeležence. Strelci paradižnikov na dolge razdalje, morilci na kratke razdalje in strelci srednjega dosega. Ne glede na vaše tehniko, boste še pred zaključkom videti (in občutili) precej drugačni. Skoraj uro kasneje se bodo po ulici bombarderji paradižnikov kopali v morju pretlačene salse, v kateri bodo le koščki lspominjali na paradižnike. Drugi strel iz topa označuje konec bitke.

Kdo je vrgel tisti prvi usodni paradižnik, ki je začel podvig La Tomatina? Res je da tega nihče ne ve. Mogoče je za to kriv upor proti Franku? Ali pa povorka, ki je ušla izpod nadzora? Će se sklicujemo po najbolj priljubljeni različici te zgodbe, so leta 1945, domačini, med festivalom Los Gigantes (Velikanski papir kaše - lutkovna parada), sprožili pretep na odru, da bi pritegnili nekaj pozornosti. In zgodilo se je. Nekje v bližini na rastlinskem vozičku so se začeli obmetavati z zrelimi paradižniki. Nedolžni opazovalci so se hitro vpletli in so še bolj stopnjevali sceno v veliki bitki letečega sadja. Pobudniki so se morali oddolžiti prodajalcem paradižnika, vendar to ni ustavilo ponovitvnih bitk med paradižniki in rojstva nove tradicije.

Pred stahom, da bo ponovno izbruhnilo in se stopnevalo to nezaslišano nasilje, so organi, med letoma 1950 in 1951 začeli sprejemati, ukinjali ter ponovno sprejelmali prepovedi. Domačine, ki so nasprotovali zakonu, so zapirali v zapore vse dokler protestniki niso javno pozivali k njihovi izpustitvi. Najbolj odmeven upor, na prepoved paradižnika, se je zgodil leta 1957, ko so zagovorniki imeli sejo in se norčevali iz pogreba paradižnikov, tako da so nosili celo krsto na povorki. Po letu 1967 se krajevna oblast odločila, da pljune v roke in uveljavi nekaj pravil in ustavijo to čudaško tradicijo.

Čeprav so bili paradižniki še vedno v središču pozornosti je teden praznovanj privedel do končnega razkritja. To je bilo praznovanje Bunoljevih svetnikov, device Marije in Svetega Louisa Bertranda, z ulično parado, glasbo in ognjemetom v znamenju radosti španske mode. Na predvečer bitke je epska paella stregla z razkazovanjem ikoničnih Valencijskih jedi iz riža, morskih sadežev, žafrana, in oljčnega olja, z namenom, da zgradi svojo moč za bližajočo se bitko,.

V današjih časih ima ta neovirani praznik drugačna določena merila in pravila, ki točno določajo vrstno zaporedje igre. Organizatorji so šli tako daleč, da gojijo posebno vrsto neokusnega paradižnika, samo za take letne dogodke. Slavje se začne okoli 10:00 ure zjutraj, v katerem se udeleženci tekmujejo, da zgrabijo šunko, ki je pričvrščena na vrhu mastne pole. Gledalci prepevajo in plešejo na ulicah in z vodnnimi cevmi, z vodo, špricajo po razprščenih tekmovalcih. Ko cerkveni zvonik odbije opoldne se, s paradižnikom, natovorjeni tovornjaki zgrnejo v mesto ter dosežejo tak pospešek medtem ko množica vzklikuje z napevi "Na-ma-te, do-ma-TE!"

Nato se, v znamenju izstrelkov iz vodnih topov, glavni dogodek začne. To je zelena luč za začetek drobljenja in metanje paradižnikov, Udeleženci proti svojimi kolegi soudeleženci, z močnimi napadi na njih, dajejo vse od sebe. Ne glede na tehniko ki ste jo takrat uporabljali, tudi če ste zabijalec paradižnika na dolgo razdaljo, ali morirlski strelci v prazno ali kotalni strelci srednjega dosega, boste, ob času, ko enkrat ura odbije konec, izgledali povsem drugače (in tudi počutili se boste precej drugače). Skoraj uro kasneje, s paradižnikom premočeni bomberji, ki so ostali v igri, v morju krhke ceste salse, ki se poskušajo razmišljati na paradižnik, ki ga je potrebno najti in ravno takrat se oglasi drugi strel iz topa in oznani, da je bitke konec.

Kdo cast, da je prvi usodno paradižnik, ki se je začel v La Tomatina revolucijo?Realnost je, nihče ne ve. Mogoče je bil anti-Franco upor, ali karneval, ki je ušel iz rok. Po najbolj priljubljenih različico zgodbe, med 1945 festivalu Los Gigantes (velikan papir kaše lutkovna parade), domačini so iskali na oder pretepu, da bi dobili nekaj pozornosti. Oni se je zgodilo na rastlinskem voziček v bližini in je začel meče zrele paradižnike. Nedolžni opazovalci vpletla še stopnjevalo sceno v velikem zunanjem delu leteči sadja. Pobudniki morala vrniti prodajalci paradižnika, vendar to ni ustavilo ponovitve več paradižnika bojev-in rojstvo nove tradicije.

Bali za neposlušne stopnjevanje organi sprejeli, sproščen, nato pa ponovno vrsto prepovedi leta 1950. Leta 1951 so bili domačini, ki so kljubovali zakonu zaprli, dokler javnem ogorčenju pozval k njihovi izpustitvi.Najbolj znana Drskost na prepovedi paradižnika se je zgodilo leta 1957, ko zagovorniki potekala mock paradižnikovo pogreb skupaj s krsto in procesijo. Po letu 1957, lokalna vlada odločila, da udarce, določiti nekaj pravil v veljavi, in objel čudaški tradicijo.

Čeprav paradižnik v središču pozornosti, teden praznovanj privede do končne showdown. To je praznovanje svetniki Bunol je, Marije in St Louis Bertrand, z ulične parade, glasbo in ognjemetom v radosten španske mode. Zgraditi svojo moč za bližajočem pretepu, je epska paella služil na predvečer bitke, ki prikazuje ikonično Valencije jed iz riža, morskih sadežev, žafran, in oljčno olje.

Danes je ta neovirano festival ima določeno mero reda. Organizatorji so šli tako daleč, da gojijo posebno vrsto neprijetnih za uživanje paradižnika le za letni dogodek. Slavje začelo okoli 10:00, ko udeleženci dirke, da zgrabite šunko fiksno vrhu mastne pole. Gledalcev cev premešalniki z vodo, medtem ko petje in ples na ulicah. Ko zvonik udari opoldne, tovornjaki, pakiranih s paradižnikom roll v mesto, medtem ko so napevi iz "Na-ma-te, do-ma-TE!" dosežejo crescendo.

Nato je z vžigom vodnimi topovi, glavni dogodek začne. To je zelena luč za drobljenje in začetek paradižnik v vseh-out napadih kolegi udeležencev. Paradižnika na dolge razdalje lobbers, point-blank morilci in posnetkov kavelj dolgega dosega. Ne glede na vaše tehniko, ki jo je takrat, ko je konec, boste videti (in občutek) precej drugačna. Skoraj uro kasneje, paradižnika, namočeno bombniki do konca tekme v morju krhek ulice salse z malo levo, ki spominja na paradižnik, da je treba najti.Drugi topovi shot označuje konec bitke.